rdeči žitni strgač - Oulema melanopus  Linnaeus

modri žitni strgač - Oulema lichenis  Voet 

Opis

Odrasli osebek: Hrošček rdečega žitnega strgača je dolg 4,4 do 5 mm (samice 4,9 do 5,5, samci 4,4 do 5 mm). Telo je podolgovate oblike, vratni ščit je zaokrožen in pri osnovi stisnjen oziroma ožji kot osnova pokrovk. Pokrovke so bleščeče modre barve, včasih tudi zelenkaste, z jasnimi vrstami jamic oziroma pik, ki potekajo podolgem vzporedno. Vratni ščit, bedra in goleni nog so oranžnordeče barve, glava in stopalca pa črne. Tipalnice so dolge kot polovica telesa, sestavljene so iz enajstih členkov.

Imago: modrega žitnega strgača je zelo podoben rdečemu žitnemu, le da ima pokrovke, vratni ščit in glavo modre barve, noge so črne. Dolg je 3,5 do 5 mm. Ko je odrasel osebek žitnega strgača aktiven in obžira liste, je kot med njegovima antenama 65^o, ko pa ne, pa 10^o.

Jajčeca: Jajčeca so eliptična, velika 0,9 x 0,4 mm in jantarno rumene barve.

Ličinka: Ličinke so rumenkaste, z rjavo glavo, in na hrbtu močno izbočene. Obdaja jih temnejši (skoraj črn) sluz izmečkov, zato so podobne polžkom. Ti izmečki so lahko koristni, saj lahko delujejo odvračalno na predatorje in kot evaporacijski ščit. Kljub temu je lahko ta masa iztrebkov zanimiva tudi za parazitoide. Ko se ličinke izležejo, merijo 1 mm, pozneje pa zrastejo do 5, neredko celo do 8 mm.

Buba: Buba je sprva rumena, postopoma postane modročrna. Je približno enako velika kot hrošček.

Razširjenost in širjenje

Poddružina Criocerinae vključuje približno 1400 vrst. Te živijo na vseh kontinentih v zmernih, subtropskih in tropskih območjih. Predstavniki so se razvili, ko so se na kopnem razširile enokaličnice (Monocotyledonae). Znanih je okoli 100 Oulema vrst, razširjene so zlasti v zmerno tropskih območjih. Vrsta Oulema melanopus L. ima širok areal razširjenosti v svetu. V Evropi se pojavlja na vseh žitorodnih območjih, najbolj razširjena je na Balkanu in sosednjih pokrajinah, zlasti na območjih s kontinentalno in zmerno kontinentalno klimo. Do konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let je bil žitni strgač škodljivec drugotnega pomena. Od tedaj, še posebej naslednjih pet ali šest let, se je ta škodljivec pojavljal na vseh območjih, kjer so bila strna žita. Postajal je vedno številčnejši. Po nekaterih podatkih je v zadnjih dvajsetih letih populacijska gostota žitnega strgača narasla približno za trikrat. Tudi v Sloveniji so prve večje škode, povzročene zaradi tega škodljivca, opazili v začetku sedemdesetih let. V zadnjem desetletju se žitni strgač redno pojavlja, njegova številčnost pa med leti precej niha.

Žitni strgač se premika s pomočjo vetra. Hroščki preletavajo v skupinah. Ko zapustijo svoja zimska prebivališča, večino časa preživijo premikajoč se na travah ali med njimi. Hroščki se po diapavzi gibljejo naključno oziroma preidejo na poljščino, ko nanjo slučajno naletijo. Parjenje in preletavanje hroščkov je najbolj pogosto v mraku, v toplejših in vlažnejših dnevih. Zaradi majhnosti hroščkov in njihovih letalnih navad (mrak) je težko dobiti natančne podatke o njihovem premikanju.

Hranilne rastline

Predstavniki poddružine Criocerinae so se sprva hranili izključno na enokaličnicah. Tudi mnogi novejši predstavniki rodu Oulema se prehranjujejo podobno. Predstavniki rodu Oulema naseljujejo rastline iz družin Amaranthaceae, Commelinaceae, Compositae, Cyperaceae, Poaceae, Fabaceae, Rosaceae in Solanaceae. Rdeči žitni strgač se pojavlja na naslednjih rodovih družine Poaceae: Avena, Dactylis, Hordeum, Lolium, Phleum, Secale, Triticum in Zea. Raje ima predstavnike iz roda Triticum kot divje trave (Poa annua, Holcus lanatus). Modri žitni strgač se pojavlja v Evropi in Aziji (Sibirija in Kavkaz) na nekaterih predstavnikih iz družine Poaceae, kot so rodovi Dactylis, Festuca in Bromus. Naseljuje tudi oves, ječmen, rž, pšenico in koruzo.

Hroščki žitnega strgača imajo raje oves in ječmen kot pšenico ter pšenico raje kot rž ali koruzo. Modri žitni strgač ne preživi na ovsu in ga zato na njem najdemo zelo redko. Največja odpornost na žitnega strgača se pripisuje rodu Triticum, srednja vrsti Hordeum vulgare in najmanjša rodu Avena. Večina kultivarjev trde pšenice je bolj občutljiva na žitnega strgača kot kultivarji navadne pšenice. Pri nas je žitni strgač škodljiv na pšenici, ki jo od strnih žit pridelujemo v največjem obsegu. Redno in še številneje pa se pojavlja na ovsu, vendar je pomen tega žita pri nas manjši. Škoda, ki jo žitni strgač povzroča na koruzi, nima večjega gospodarskega pomena.

Poškodbe

a. neposredna škoda

Hroščki, ki se pri nas začnejo pojavljati v drugi polovici aprila, se sprva hranijo na travah. Na žitnih posevkih se najprej zbirajo na robovih parcel, kjer objedajo liste in se izdatno hranijo. Ko začno letati, se razširijo tudi v notranjost parcel, kjer med ovipozicijo njihovo število močno naraste. Na takšnih mestih so škode zaradi ličink navadno največje. Hroščki so najaktivnejši in najštevilčnejši maja. Opažena je bila povezava med starostjo strgačev po diapavzi in njihovo ješčnostjo. Samice so najbolj aktivne takoj po ovipoziciji.

Hroščki in ličinke se navadno hranijo na istih gostiteljih. Prvi se hranijo na listnem površju trav, med žilami. Liste pregrizejo podolgem, vzporedno z listnimi žilami. Izjema je koruza, kjer ne morejo pregristi spodnje povrhnjice. Glavno škodo povzročajo ličinke, ki se hranijo z medžilnim tkivom, na zgornji strani listov. Tam strgajo zgornjo povrhnjico in mezenhim kot podolžne proge, široke do 1 mm in dolge tudi do nekaj cm. Pustijo le povrhnjico (epidermis) na spodnji strani lista. Tako za njimi ostanejo le bele ozke proge. Ob močnem napadu je lahko večji del listov poškodovan in bel. Ti se nemalokrat povsem posušijo, močno poškodovane rastline pa lahko celo propadejo. Ena ličinka v povprečju uniči 2,5 cm2 lista, kar znaša 10% listne površine vrhnjega lista. To lahko povzroči zmanjšanje pridelka za 9,5%. Če je uničene 12 do 25% listne površine pšenice, se pridelek zmanjša za 14%. Pri popolnemu uničenju vrhnjega lista, ki je najpogosteje napaden organ strnih žit (gostota škodljivca se zmanjšuje po rastlini navzdol), se lahko pridelek zmanjša do 60%.

b. posredna škoda:

Žitni strgač ima tudi vlogo prenašalca virusov. V zadnjem času so ugotovili predvsem njegov pomen kot vektorja virusa rumene pritlikavosti ječmena (barley yellow dwarf virusa ali krajše BYDV) in brome mosaic bromovirusa (BMV). Slednjega lahko hroščki prenašajo že po enodnevnem hranjenju na okuženih rastlinah, sposobnost infekcije pa izgubijo po enodnevnem hranjenju na zdravih rastlinah.

Razvojni krog

Obe vrsti imata univolten življenjski cikel, torej le eno generacijo na leto. Za žitnega strgača je značilna obligatna ali obvezna diapavza, ki se pojavlja pri enogeneracijskih vrstah in je neodvisna od dejavnikov okolja in je dedno zasnovana. Hroščki prezimijo v diapavzi, ki jo najraje preživijo v redkih gozdovih, nato ob plotovih in ograjah, v nekoliko gostejših gozdovih, pogosto pa tudi na žitnem strnišču ali votlih rastlinskih delih. To obdobje (prikritega) življenja preživijo v skupinah. Večina hroščkov ostane v diapavzi do spomladi. Spomladi se hroščki pojavijo pri temperaturi okoli 9,5 do 10oC. Kadar temperatura preseže 17oC, hroščki tudi letajo. Kmalu po naletu na žitna polja se hroščki parijo. Obe vrsti se lahko večkrat parita (dva- do trikrat). Nekaj dni po parjenju začne samica odlagati jajčeca. Obdobje odlaganja jajčec (ovipozicija) je relativno dolgo, saj traja od aprila do junija. Samice modrega žitnega strgača odlagajo jajčeca v kratke vrste, samice rdečega žitnega strgača pa posamično. Odlaganje jajčec na rastlinske organe, s katerimi se hranijo ličinke, predstavlja najenostavnejšo obliko skrbi za potomstvo. Ličinke, ki se razvijejo iz posamično odloženih jajčec, imajo zagotovljeno hrano, še pred tem pa je embriju med rastjo omogočeno normalno dihanje.

Vremenske razmere med odlaganjem jajčec pomembno vplivajo na število ličink. Optimalne srednje dnevne temperature so tedaj od 14 do 16oC. Samica odloži v odvisnosti od temperature in prehrane od 50 do 250 jajčec (v izjemnih primerih tudi več kot 700). Pri žitnem strgaču so opazili tudi pojav kanibalizma, pri katerem samice jedo sveže odložena jajčeca.

Razvoj jajčec traja od 8 do 17 dni. Vsota efektivnih temperatur, s pragom razvoja  7oC, znaša za jajčeca 105oC. Razvoj ličink traja od 11 do 17 dni. Med razvojem se ličinke štirikrat levijo. Najvišja temperatura zraka, pri kateri jajčeca in ličinke prvega larvalnega stadija še preživijo, je 30oC, minimalna relativna zračna vlaga pa 45%.

V juniju se ličinke prenehajo hraniti, izgubijo svoj “plašč iz iztrebkov” in se začnejo premikati po gostiteljski rastlini navzdol, proti tlem. Tam si naredijo luknjo, se zakopljejo 3 do 7 cm globoko in se zabubijo. Modri žitni strgač se za razliko od rdečega žitnega strgača zabubi na klaskih ali listnem površju. Buba v zapredku je prilepljena na spodnji strani lista in sestavljena iz mesenteralnih izločkov. Razvojni stadij bube traja od 17 do 20 dni.

Nova generacija hroščkov se v Evropi pojavi od sredine junija (Madžarska) do sredine julija (severna Nemčija). Za popoln razvoj žitnega strgača od jajčeca do hroščka sta torej potrebna približno 2 meseca. Nova generacija hroščkov predstavlja gospodarsko nepomemben obseg škodljivcev. Obe vrsti se začneta po ekloziji hraniti na poznih žitih ali travah, kjer se zadržujeta približno 3 tedne in nato stopita v diapavzo. Pred vstopom v diapavzo spolno dozorijo.

Kontinentalna klima, za katero je značilen hiter prihod pomladi in toplejšega vremena, poveča abundanco vrste Oulema melanopus L. Na drugi strani pa je vrsta Oulema lichenis Voet tipičen škodljivec srednjih in severnih predelov Evrope, kjer nastopi pomlad pozneje in je ta hladnejša. Iz tega razloga je rdeči žitni strgač pri nas zastopan v precej višjih številih kot modri žitni strgač. Obe vrsti se drug drugi izogibata, kadar se nahajata na istem območju, saj imata  različne mikrohabituse.

Varstvo

Zatiramo lahko hroščke ali ličinke. Daleč najenostavnejše in najbolj racionalno je, če zatiramo hroščke, ko se masovno pojavijo po zimski diapavzi, preden začno samice odlagati jajčeca. To je trenutek, ko v sončnem in toplem delu dneva v velikem številu opazimo hroščke, ki se hranijo in parijo. To zatiranje lahko izvedemo v kombinaciji z zatiranjem plevela. Po nekaterih podatkih naj bi zatirali hroščke samo na robovih polj, preden se razširijo v notranjost parcel (to je pri nas konec aprila ali v začetku maja), kadar najdemo 8 ali več hroščkov na m2. V odvisnosti od stanja posevka velja za kritično število, ko bi bilo potrebno izvesti zatiranje, 8 do 15 hroščkov na m2. Ker pa hroščki žitnega strgača preletavajo, število imagov variira iz dneva v dan. Tako velja ponekod za kritično število že nad 1,5 hroščkov na m2 .

Nekateri avtorji menijo, da ni smiselno zatirati hroščkov, temveč ličinke. Kot kritično število jemljejo 1 do 2 jajčeci ali ličinki na vrhnji list oziroma 10 do 20% poškodovane listne površine. Optimalni rok za zatiranje je, ko se iz jajčec izleže 10 do 15% ličink. Insekticidi ne delujejo na jajčeca, zato ne hitimo z njihovo rabo. Večkratni pregled zgornjih listov, še posebno vrhnjih in štetje jajčec ter ličink, omogoča, da določimo prag škodljivosti. Kritično število ugotovimo tako, da pregledamo vsaj 50 vrhnjih listov na različnih mestih parcele.

Zatiranje žitnega strgača je oteženo zaradi dolge aktivnosti imagov in ličink. K zmanjšanju napada lahko pripomore že pravilen kolobar, zgodnja setev jarin, dobra agrotehnika, ustrezen sklop rastlin ali izbira primernega kultivarja. Pri preseganju kritičnih števil pa moramo žitnega strgača zatirati s kemičnimi sredstvi. Ličinke so bile do pred nekaj leti precej občutljive na različne insekticide, danes pa je v nekaterih območjih naše države že opaziti odpornost na nekatere (prepogosto) uporabljene pripravke.

Med naravnimi sovražniki žitnega strgača se pri nas pojavljajo zlasti sedempika polonica (Coccinella septempunctata L.), plenilske stenice (Nabidae), parazitoidni kožekrilci iz družine Mymaridae in nekatere entomopatogene glive (Enthomophthoraceae). Iz sosednjih držav poročajo v zvezi z biotičnim zatiranjem žitnega strgača o pomenu jajčnega parazitoida Anaphes flavipes Först, parazitoidov ličink Lemophagus curtus, Diaparsis carinifer (Diaparsis temporalis), Tetrastichus julius, plenilcev Chrysopa spp., plenilskih stenic ter parazitoidov bub Necremnus leucarthros in Trichmalopsis micropterus.

Besedilo: Stanislav Trdan, BF, Ljubljana, oktober 2000